Tretješolci smo se podali na Gorenjsko. Z Bedanec busom smo se odpeljali do skrivne poti v Kekčevo deželo. Hitro za tem, ko smo zavili v gozd, nam je pot prekrižal Bedanec, ujel učiteljico in jo zaprl v kletko. Še sreča, da je izgubil ključe in smo jo lahko rešili. Iz daljave smo slišali glasne klice “na pomoč” in jim sledili. Bila je Mojca. Bedanec jo je zaprl v kletko in pregnali smo ga z glasnim skovikanjem, saj se na smrt boji sov. Meni, da sove prinašajo smrt. Mojco smo rešili in pospremila nas je do Kekčeve bajtice. Ta stoji na prečudoviti gozdni jasi, obdani z zelenimi travniki nad katerimi se dvigajo mogočne skalne gmote. Ali veste, da ima Kekec v hiški skriven prehod skozi dimnik? Obiskali smo tudi teto Pehto. navdušena nas je sprejela in nas pogostila s slastnimi domačimi kolački. Z veseljem bi s Kekcem še kakšno ušpičili Bedancu, ampak nas je čas že pošteno preganjal. Pri jezeru Jasna smo se okrepili z dobrotami iz nahrbtnika in tik pred odhodom srečali Alyo – znano slovensko pevko. Zelo prijazna gospa. Skupaj smo zapeli pesem, malo pokramljali in nadaljevali pot. V Planici smo si ogledali velikanke, s katerih letijo le najpogumnejši skakalci. Nazadnje smo se ustavili še na letališču Jožeta Pučnika in si ogledali terminal. Vzleta ali pristanka ni bilo mogoče videti, saj so bila vsa letala na poti. Dogodivščin na izletu ni manjkalo in zvečer smo prijetno utrujeni pri šoli staršem stekli v objem.
