Niko Nosorog pa že ni pošast

Prek morja je v majhnem čolnu veslal Niko Nosorog. Zapuščal je svojo domovino, saj tam hudobni ljudje lovijo nosoroge. Niko si je hotel poiskati nov dom.
Veslal je že ure in ure. Počasi je postajal lačen. V njegovem trebuhu je glasno krulilo. Končno je v daljavi zagledal kopno! Niko je prepoznal, da so tam hiše nekega mesta, in veslal še hitreje.
Niko je priveslal v pristanišče in se podal na kopno. Kako velike hiše! In vse te živali! Pa si bo tukaj lahko poiskal prijatelje? Vzel je svoj kovček in stopil k majhni skupini živali. Ko so živali zagledale nosoroga Nika, so staknile glave.
»No, pa prihaja spet ena velika, zavaljena lenoba, ki nam bo žrla glave in živce,« je zabrundal kapitan Podgana.
»Samo poglejte ta rog na njegovem obrazu! Gotovo je nevaren!« je menil doktor Krastača.
»In kako čudno smrdi!« se je rogal Frido Vidra.
Kapitan Podgana in doktor Krastača sta si nato hitro zamašila nos.
Niko ni razumel, zakaj te živali tako nesmiselno govorijo o njem.
A zdaj ni imel časa, da bi razmišljal o tem. V njegovem trebuhu je namreč preglasno krulilo.
Pred neko trgovino s sadjem je stal medved. Tečko Grizli je bil danes še slabše volje kot ponavadi. Videl je, kako se približuje veliki tujec, in zaslutil same sitnosti.
»Prste stran od mojega sadja!« je rjovel Grizli. »Ni videti, da bi imel denar. Pri meni ni nič zastonj!«
Niko se je prestrašen obrnil. Zakaj so bili vsi tako neprijazni z njim? Žalostno je šel naprej. Zdelo se mu je, da postaja njegov kovček vedno težji.
Niko Nosorog je blodil skozi mesto. Nenadoma je zaslišal glasek: »Ej, kdo pa si ti? Koga takega pa še res nisem videl pri nas.« Pred Nikom je stal velik črn hrošč.
»Ime mi je Niko,« se je predstavil nosorog.
»Me veseli,« je dejal hrošč. »Jaz sem Mirko Govnač.«
»Zakaj se pa tako žalostno držiš?« je vprašal Mirko.
»Ker me tukaj nihče ne mara,« je odvrnil Niko.
Mirko je razmišljal. »Mislim, da se te bojijo. Ker si drugačen kot ostali.«
Niko je bil zbegan. »Kako se me lahko bojijo, ko me sploh ne poznajo? To je pa res neumno!«
»Tudi meni se zdi neumno,« je rekel Mirko. »Pridi z mano. Pokazal ti bom kraj, kjer boš lahko prenočil.«
Mirko se je ustavil na trati pred majhnim jezerom. Globoko se je priklonil in rekel: »Prosim lepo, gospod moj! Vaša soba z razgledom! In s tekočo vodo.«
Niko se je moral nasmehniti. Vesel je bil. Da je bil ob njem Mirko. Zdaj se ni več počutil tako osamljenega. Pozno v noč sta si pripovedovala zgodbe iz svojih dežel.

(Odlomek)
Prevedla Andreja Sabati Šuster