(02) 80 51 680 info@2os-slb.si

Larisa Mesarič, učenka 9. b, je sodelovala na 10. Mladi pesniški olimpijadi, v projektu, ki ga organizirata JSKD OI Dravograd in Zveza kulturnih društev Dravograd. Osvojila je odlično drugo mesto, in sicer v kategoriji učencev od 7. do 9. razreda.

Na Mlado pesniško olimpijado je prispelo 48 pesmi iz 12 slovenskih osnovnih šol. Mladi so letos ustvarjali na temo »Ko se pogledam v ogledalo« (dojemanje samega sebe v odnosu do okolja, družbe, sveta nasploh). Strokovna žirija v sestavi pesnice Maje Visinski Andrejc in pesnice ter vodje projekta Pesniška olimpijada Barbare Žvirc je podelila 15 nagrad za najboljše pesmi, eno od teh je prejela tudi Larisina pesem z naslovom Svet za ogledalom.

 SVET ZA OGLEDALOM

 Ljudje v dveh svetovih živimo,

eden je v sanjah, na drugem stojimo.

In čeprav zdi se nam, da si lahko karkoli zaželimo,

venomer v realnosti spet obtičimo.

 

Ko zaprem svoje težke oči,

le prvi svet se mi pred nosom izostri.

V njem lahko sem vse mogoče,

dogaja vse se, kar se hoče.

 

A ko globoko v ogledalo se ozrem,

vidim tisto, kar prav zares sem.

Ta podoba na steni me omejuje,

»preko mene žal ne moreš«, mi modruje.

 

Na videz enaki osebi nasproti si stojita,

a v mislih na različnih svetovih sedita.

Druga drugo želita prekositi,

nobena iz svojega mehurčka ne želi oditi.

 

Obe uklenjeni onkraj te tvarine,

želita, da njun čas nikdar ne mine.

A na koncu le en svet bo obstal,

tisti nas bo s krutostjo sveta spoznal.

 

Po njem lahko hodimo z rožnatimi očali,

sanjamo karkoli,

a silhueta v ogledalu bo čakala kot zaklenjena duša,

ki prikaže se vedno, ko v sanjah je suša.

 

Več o Larisi in o njenem razmišljanju si preberite v spodnjem intervjuju.

Larisa, nam zaupaš, o čem govori tvoja pesem?

Pesem Svet za ogledalom govori o dveh svetovih, v katerih živimo, pa se tega včasih ne zavedamo. Mnogokrat sanjamo in si domišljamo stvari, ki niso mogoče. Da se postavimo na realna tla, lahko govorimo z ogledalom. Tudi sama včasih počnem to, saj me druga različica sebe vedno povleče nazaj v resničnost, ki je veliko bolj resnična od naših sanj. Potem pa se vedno spet vprašam, ali je to, o čemer sanjamo in si želimo, res nemogoče, ali samo omejujemo sami sebe?

Kje si izvedela za projekt Mlada pesniška olimpijada in kaj ti pomeni umetnost?

Nekaterim razpisom sledim sama, tega pa mi vsako leto priporoči gospod Janez, učitelj slovenščine. Na olimpijado se nisem prijavila z namenom, da bi dobila nagrado, ampak sem to gledala kot priložnost, ki je ne smem zamuditi. Mislim, da vsakič, ko izkoristiš dano priložnost, te to naredi močnejšega in samozavestnejšega ne glede na rezultat. Sicer pa rada sodelujem tudi na drugih tekmovanjih, ne le pesniških. Je pa res, da je velika razlika, ko gre za umetnost. Umetnost je nekaj, česar ne moreš biti naučen. Vedno sem si želela znati lepo risati, a mi to žal ni položeno v zibko. Tega niti ne obžalujem, ker ljudje pač ne moremo dobiti vsega, kar si želimo in biti takšni, kot si želimo, saj bi bil svet po tem takem zelo enoličen. Barvit svet pa je pogosto tudi navdih za moje pesmi. Teme mojih pesmi so pogosto zgodbe življenja, kaj vse nas uči, kaj pomeni resničnost, a sploh obstajajo meje … Pri pesmih in umetnosti meja ni, zato mi je vse to tako čudovito, saj lahko milijon misli, ki ti rojijo po glavi, spraviš tudi na papir.

Si se morda kdaj poigrala z mislijo, da bi postala pesnica in izdala svojo pesniško zbirko?

Pogosto razmišljam o svoji prihodnosti. Za zdaj mi je pesništvo zgolj hobi, v katerem uživam in se ob njem sproščam. Velikokrat razmišljam, kako se bom lahko sploh odločila za svojo nadaljnjo pot, namreč imam preveč hobijev in stvari, ki me resnično veselijo in bi jih rada nekoč počela. Zato se mi ob vprašanju, kje si želim biti čez deset let, v glavi ustvari tisoč slik in možnosti, čakam pa še, da najdem tisto pravo, za katero bom enkrat, ko jo bom opravljala, lahko rekla:« Uresničila sem svoje sanje.!« To je moja največja želja za prihodnja desetletja.

Vemo, da si tudi izvrstna glasbenica. Kako si organiziraš dan, da vse stvari, ki se jih lotiš, odlično opraviš?

Dan ima res samo 24 ur, teden samo sedem dni, mesec pa jih ima prav tako premalo. Vedno se mi zdi, da je čas najdragocenejše darilo življenja, ki pa nam ga je podarjeno premalo. Nikoli ne bomo mogli videti vsakega kotička sveta, spoznati vsakega človeka, zapisati vsake svoje misli, predebatirati vsake teme, zato se moramo osredotočiti na stvari, ki jih imamo res radi in zaradi katerih bomo živeli polno življenje. Sama sem ugotovila, da najboljše delam pod pritiskom. Največ potegnem iz sebe, ko imam vsega preveč. Res se sliši čudno, a opazila sem že razliko v svojem delu. Ko imam časa preveč, ne izpolnim dobro niti ene same zadolžitve. Ko pa ga imam premalo in dela čez glavo, naredim vse in morda tudi še kaj več. Zato mi ni težko usklajevati šole, glasbene šole in ostalih dejavnosti, ker mi je tak način življenja všeč. Sicer po naravi nisem ravno živahen človek, rada pa imam, da se vse nekam premika in da se menjujejo osebe, okolje, načini dela, dejavnosti … Priročno bi bilo, če bi se lahko Zemlja vrtela, čas pa se kdaj malo ustavil, da ne bi vse tako hitro minilo …

Imaš v življenju izbrano kakšno misel, ki ji slediš?

Nimam nekega mota. Ljudje ne smemo živeti samo z enim pravilom, lahko hrepenimo po vsem, le verjeti moramo v to. Ko lahko prelisičiš samega sebe, takrat si lahko stabilna, samosvoja in edinstvena oseba.

Larisa, želimo ti veliko ustvarjalnosti na vseh področjih še naprej. In kot si sama povedala, sledi svojim sanjam. Verjamemo, da se ti bodo uresničile.

Besedilo: Novinarski krožek 2. osnovne šole

Dostopnost