(02) 80 51 680 info@2os-slb.si

»Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko,« so znamenite besede takrat še majorja Rudolfa Maistra, ki jih je izrekel zjutraj, 1. oktobra 1918 v Meljski vojašnici v Mariboru. Popoldne tega dne, smo dobili prvega generala slovenske vojske.

Danes praznujemo državni praznik, dan Rudolfa Maistra, ki ga v Sloveniji, v spomin na borca za severno slovensko mejo, obeležujemo od leta 2005. Državni praznik, ki pa ni dela prost dan, je namenjen spominu na 23. november 1918, ko je Maister prevzel vojaško oblast v Mariboru. Kolo zgodovine se je zaradi Maistra in njegovih borcev, njihovega poguma, odločnosti in predvsem nesebične ljubezni do slovenske zemlje in ljudi, zavrtelo v drugačno smer, kot so načrtovale velike sile, ki niso mislile na usodo malih narodov.

NAŠI MEJNIKI (Rudolf Maister – Vojanov)

Mladi! Da ste pripravljeni:
meča ne dajte nikoli iz desnice,
naše pravice nikoli iz zenice!
Vranec naj zoblje osedlan,
da se kot strela zaprašite
in prevalite lažnike kamnite,
ko se ukreše – vaš dan.

Bratje stražarji – pozdravljeni!

General Rudolf Maister – Vojanov, ki se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku, je svoja najpomembnejša dejanja opravil v prelomnih časih razpada Avstro-ogrskega cesarstva in sodi med najvidnejše slovenske osebnosti 20. stoletja. V letih 1918 ̶ 1919 je namreč s svojo vojsko preprečil, da bi Maribor in Podravje priključili nemški Avstriji. Prav on je tisti, ki je v usodnih letih poskrbel, da je danes Maribor slovenski, da je slovenska Štajerska, da je slovensko Prekmurje in žal le majhen del Koroške. A če bi bilo po Maistrovo, bi bila slovenska Koroška bistveno večja in bi obsegala tako Celovec in Beljak kot tudi Gosposvetsko polje z Vojvodinskim prestolom, Knežjim kamnom in Krnskim gradom.

Ob koncu prve svetovne vojne je tedanji mestni svet razglasil priključitev Maribora k republiki Nemški Avstriji, zato je Maister na svojem območju nemudoma ustanovil slovensko vojsko z okoli 4000 vojaki in 200 častniki ter v noči na 23. november 1918 s svojimi soborci razorožil zaščitno stražo oziroma t.i. zeleno gardo mariborskih Nemcev.

Novembra in decembra istega leta so Maister in njegovi soborci zasedli narodnostno mejno območje na Štajerskem.

Rudolf Maister pa ni bil samo vojak. Bil je vsestranska osebnost od literata, predvsem pesnika, do slikarja in bibliofila. Zanimala ga je tudi glasba, nenazadnje pa se je izkazal tudi kot organizator kulturnega življenja.  Ustvarjalen je bil vse do svoje smrti leta 1934, vendar je šele v zadnjem času dočakal svoj čas in zasedel mesto, ki mu gre v slovenski zgodovini. Dolga leta in desetletja v naši zavesti ni bil navzoč s takšno močjo, s kakršno bi, glede na svoje zasluge za slovenski narod, moral biti. Proti koncu svojega pesniškega ustvarjanja je napisal najboljše pesmi – pesmi o slovenski zemlji. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih in nekatere med njimi so ponarodele.

GOSPOSVETSKA STRAŽA (Rudolf Maister – Vojanov)

Od Labota do Baškega jezera je naša straža stala.

Je včasi iz src in včasi iz pušk zapelo in tam pri Vovbrah,

tam ob krškem bregu je v naših vrstah rdeče zacvetelo zdaj v klasju,

zdaj v božičnem snegu za našo Gospo sveto.

A v letu dvajsetem so nam Gospo iztrgali z lažjo in

v naših okencih so nageljci zajokali – iz novih cvetov

pa jim vdarja vera, da še bo Gospa sveta zvala.

 

Rudolf  Maister je simbol domoljubnega slovenskega človeka, ki je kljub neugodnim okoliščinam znal ohraniti slovenski jezik in identiteto ter si pridobiti svojo državo. Prav njemu smo lahko hvaležni, da lahko danes na Štajerskem govorimo slovenski jezik in ne nemščine.

 

Pripravile: Sonja Cugmas, Katja Leva, Natalija Kaučič

 

Dostopnost